StrikeAhead

Ribolov wahooja: riba, ki jo je Hemingway postavil nad vse

Ko so ga vprašali, katera riba je najokusnejša, Ernest Hemingway baje ni okleval: wahoo je najboljša riba za na mizo, najhitrejši tekač in najtrdovratnejši borec v oceanu. Tako piše japonska Wikipedija, ki se sklicuje na knjigo *Fishing the World* avtorja Steena Ulnitsa (2011). In navaja še eno najdbo: obstaja spominska fotografija, na kateri Gregorio Fuentes, kapitan Hemingwayeve ribiške ladje, kaže wahooja s 85 funti (38,5 kg). Ta članek govori o wahooju, *Acanthocybium solandri* — nemško Wahoo, špansko peto, francosko thazard-bâtard ali thazard noir, italijansko acantocibio, portugalsko cavala-da-índia, na Havajih ono, japonsko カマスサワラ (kamasusawara).

Sorodnik tuna, ki je videti kot barakuda

Wahoo spada v družino skuš in tunov (Scombridae), a je s svojo vitko obliko torpeda bolj podoben barakudi (nemška Wikipedija). Sorodstvo izdajo šele majhne plavutke med zadnjimi plavutmi in repom. Po francoski, portugalski in nizozemski Wikipediji je edina vrsta svojega rodu. Ime *Acanthocybium* FishBase izpeljuje iz grščine: akantha, trn, in kybion, beseda za tuna. Vrstni pridevek *solandri* časti Šveda Daniela Solandra (1733–1782), Linnéjevega učenca (FishBase), ki je po norveški Wikipediji sodeloval na prvi odpravi kapitana Cooka. Georges Cuvier je vrsto opisal leta 1832 kot *Cybium solandri* (nizozemska Wikipedija) — in sicer po norveški Wikipediji na podlagi Solandrove risbe in opisa, ne pa ribe v roki.

Po čem ga prepoznaš

Telo je podolgovato in v prerezu ovalno (FishBase), ob straneh le rahlo sploščeno. Gobec je približno tako dolg kot preostanek glave, usta so velika, z močnimi, trikotnimi, sploščenimi in fino nažaganimi zobmi; zadnji del zgornje čeljusti povsem izgine pod kostjo pred očesom (FishBase). Škržnih glavnikov povsem ni — za japonsko Wikipedijo je to razlog, da ne more filtrirati planktona in je le plen določene velikosti. Prva hrbtna plavut je dolga in nizka, s 23 do 27 trdimi žarki, druga kratka, z 12 do 16 mehkimi žarki; podrepna plavut ima 12 do 14 mehkih žarkov in nobenega trdega (FishBase). Za njimi je zgoraj 8 do 9, spodaj pa 9 plavutk (nemška Wikipedija). Telo pokrivajo drobne luske, nima pa oklepa iz lusk za glavo, kakršnega imajo mnogi tuni. Pobočnica po nemški Wikipediji pod sredino prve hrbtne plavuti nenadoma zavije proti sredini telesa, ozki repni pecelj pa ima po norveški Wikipediji močan vzdolžni greben z dvema manjšima grebenoma ob strani.

Barva: hrbet se preliva modrozeleno, boki so srebrni s 24 do 30 kobaltno modrimi navpičnimi progami, ki segajo pod pobočnico (FishBase); nekatere so po nemški Wikipediji dvojne ali v obliki črke Y. O tem, kaj se s progami zgodi po smrti, se viri ne strinjajo: angleška Wikipedija piše, da barve hitro zbledijo, nemška, da proge postanejo črne, japonska, da potemnijo. Od atlantske King Mackerel (kraljeve skuše) ga po arabski Wikipediji loči kožna guba, ki pri zaprtih ustih pokriva spodnjo čeljust.

  • Velikost: FishBase navaja 250 cm celotne dolžine kot največjo in 170 cm (vilična dolžina) kot običajno; najtežja objavljena masa je 83 kg. Spolno zrel postane po FishBase pri približno 99 cm (85 do 105 cm). Francoski rekord je po francoski Wikipediji 38 kg, ujet pri Guadeloupu. Povprečno maso ruska Wikipedija navaja z 10 do 20 kg.

Kje se zadržuje in s čim se hrani

  • Razširjenost: po FishBase v tropskih in subtropskih vodah Atlantskega, Indijskega in Tihega oceana, vključno s Karibi in Sredozemljem, med 59° severno in 48° južno. Nemška Wikipedija kot primer navaja vode pri La Palmi; na Japonskem je po japonski Wikipediji pogost predvsem okoli otočij Izu in Ogasawara, Okinave in Amamija. Po angleški Wikipediji genetske raziskave kažejo dve šibko ločeni populaciji v Atlantiku in Indopacifiku, med katerima verjetno poteka veliko izmenjave.
  • Globina: riba površja — FishBase navaja 0 do 20 metrov, običajno 0 do 12. Živi pelaško in oceansko, torej v odprti vodi (FishBase). Ruska Wikipedija ga srečuje večinoma nedaleč od obale, ob grebenih in nad celinskim pasom, redkeje na odprtem oceanu.
  • Hrana: ribe in lignji (FishBase). Raziskava v zahodnem in osrednjem Tihem oceanu je po angleški Wikipediji v želodcih našla 84,64 % rib, 14,26 % glavonožcev in 1,1 % rakov. Kot plen nemška in norveška Wikipedija navajata slanikovke, leteče ribe, ribe svetilke, manjše šnjure in ježaste ribe, norveška tudi druge skušovke. Po finski Wikipediji lahko s svojimi ogromnimi usti pogoltne presenetljivo velik plen. FishBase ga uvršča na trofično raven 4,3.
  • Kako lovi: Po ruski Wikipediji napade — drugače kot marlin, ki plen dohiti od zadaj — iz globine, z ogromno hitrostjo, pri tem pogosto zgreši in nato napade znova. Pred napadom mirno plava ob jati drobnih rib ali pod njo, miruje ali se obrne in čaka, da je plen dovolj oddaljen.
  • Sostanovalci: Večina wahoojev ima po angleški Wikipediji v želodcu metljaja, velikanskega želodčnega črva *Hirudinella ventricosa*, ki ribi očitno ne škoduje. Japonska Wikipedija dodaja: ne napada ljudi, za kuhinjo torej ni težava.

Drst, ki traja mesece

Jajca plavajo v odprti vodi, prav tako ličinke (FishBase). Drst se po FishBase očitno razteza čez dolgo obdobje: ribe v različnih stopnjah zrelosti pogosto ujamejo hkrati. Švedska Wikipedija piše, da lahko ponekod traja vse leto, v zahodnem osrednjem Atlantiku pa od maja do avgusta. Spolno zrel postane po švedski Wikipediji pri enem do dveh letih — francoska pravi dveh do štirih. Tudi pri plodnosti se številke močno razhajajo: FishBase računa s 6 milijoni jajc, švedska Wikipedija s približno 60 milijoni na leto, francoska s približno milijonom na leto. In starost: FishBase navaja več kot 4 leta, švedska najmanj 5 do 6, francoska do 10. Samic je po angleški Wikipediji več kot samcev, v razmerjih od 1:0,9 (Portoriko) do 3,5:1 (Severna Karolina). Raste hitro — raziskava iz Koralnega morja (Zischke in sodelavci, 2013) to navaja že v naslovu.

Kako ga ujameš — in kaj moraš vedeti

FishBase ga na nekaterih območjih vodi kot pomembno športno ribo. Lovijo ga po italijanski, angleški in japonski Wikipediji predvsem z vlečnim ribolovom (trolling), na Japonskem tudi s harpuno. V Mehiškem zalivu ga po angleški Wikipediji najuspešneje lovijo pozimi z živo vabo okoli naftnih in plinskih ploščadi v globoki vodi. Španska Wikipedija hvali njegov boj na lahki in srednji opremi in predvsem hitrost njegovega prvega pobega.

Najpodrobnejša je ruska Wikipedija: prijema na skoraj vse — ciplja, koščke rib, lignje, umetne vabe —, najučinkoviteje pa na voblerje ali jerkbaite, ki plavajo v globini 1,5 do 3 metrov, in na težke žlice do 80 gramov, ki jih lahko mečeš ali vlečeš. Navadne trojne trnke ukrivi, zato Wikipedija priporoča ojačane morske trojne trnke in plastične namesto lesenih vab. Predvsem pa: brez jeklenega povezovalca sploh ne odhajaj — njegovi zobje pregriznejo trden najlon. Tam najpogosteje prijema septembra in marca; za katero območje, članek ne pove. Arabska Wikipedija poleg tega opozarja, da njegovi zobje režejo vrvice, kadar je cilj pravzaprav tun ali marlin.

⚠️ Kar sledi, je sklep iz njegove biologije, ne navedba iz vira: riba, ki lovi v zgornjih 12 do 20 metrih, napada iz globine s hitrostjo in pregrizne najlon, je riba za hitro vlečene vabe blizu površja, za robove in grebene nad globoko vodo — in za jekleni povezovalec. V Evropi so realna lovišča tam, kamor ga postavljajo viri: na Kanarskih otokih (La Palma, tam mu pravijo peto), na Azorih (po portugalski Wikipediji serra-da-índia) — Sredozemlje je, glej spodaj, sporno.

Dve opozorili. FishBase, nizozemska in portugalska Wikipedija beležijo primere zastrupitve s ciguatero po zaužitju — strupom iz tropskih grebenskih alg, ki se kopiči v plenilskih ribah in ga kuhanje ne uniči. In zobje: po angleški Wikipediji ostri kot britev — pri odstranjevanju trnka drži razdaljo, uporabi klešče. Meso velja za belo, čvrsto in zelo kakovostno (FishBase, angleška Wikipedija); na Japonskem ga po japonski Wikipediji cenijo spomladi in jeseni, kot sašimi, ocvrtega, mariniranega v misu, med Hachijōjem in otočjem Ogasawara pa za tradicionalni otoški suši.

In stalež? IUCN ga uvršča med »Least Concern« — ni ogrožen (FishBase: ocenjeno 1. marca 2022). Po angleški Wikipediji vrsta v celoti ne velja za prelovljeno, in ker ne tvori gostih jat, je industrijskemu ribolovu manj izpostavljena kot tuni; redno pa jo ujamejo kot prilov na parangalih in v plavaricah okoli plavajočih predmetov. Za Atlantik od leta 2003 obstaja poseben načrt upravljanja za lampugo in wahooja (angleška Wikipedija). FishBase ranljivost zaradi ribolova ocenjuje kot »zmerno do visoko« (46 od 100), odpornost kot srednjo (podvojitev v 1,4 do 4,4 leta) — ranljivost zaradi podnebnih sprememb pa kot »zelo visoko« (76 od 100). Najmanjše velikosti, količine ulova in varstvene dobe določa vsaka država sama — preveri jih na kraju samem.

Pet protislovij, puščenih odprtih

  • Kako velik? FishBase: največ 250 cm, enako francoska, portugalska, nizozemska, švedska, finska, ruska in japonska Wikipedija. Nemška in norveška: največ okoli 210 cm. Angleška in španska: do 2,77 m. Italijanska: 2 m pri več kot 60 kg. Skoraj vsi viri se strinjajo le pri masi: 83 kg.
  • Kako hiter? FishBase ne navaja številke. Švedska Wikipedija: 75 km/h v kratkih šprintih. Norveška in ruska: 77 km/h. Finska: 80 km/h. Arabska: 60 milj na uro, torej 97 km/h. Od kod številke izvirajo, ne pove nobena od teh različic.
  • V Sredozemlju — da ali komaj? FishBase, nemška, švedska, norveška, nizozemska, francoska in japonska Wikipedija izrecno štejejo Sredozemlje v območje razširjenosti. Italijanska Wikipedija temu nasprotuje: tam je izjemno redek, obstaja zelo malo zapisov, tudi iz italijanskih voda, in se vedno zadržuje daleč od obal. Francoska piše, da se poleti odpravi vse do Anglije — ruska in španska pa ga pogosto srečujeta nedaleč od obale.
  • Samotar ali jata? FishBase: pogosto sam ali v majhnih, ohlapnih skupinah, brez gostih jat. Angleška in arabska Wikipedija: sam ali po dva ali trije — v ugodnih razmerah pa v jatah po 100 in več (španska prav ta stavek opremi z »vir manjka«). Francoska: skupine po 2 do 6. Finska: jate po nekaj deset. Ruska: samotar, ne tvori jat.
  • Riba za trg ali športna riba? Nizozemska Wikipedija: precejšen gospodarski pomen, a ga ribiči s trnkom malo lovijo. Norveška ravno obratno: brez gospodarskega ribolova, a med športnimi ribiči zelo iskan. Švedska: kot riba brez jatnega vedenja je tradicionalno predvsem cilj športnega ribolova. FishBase ga vodi kot gospodarsko in kot športno ribo; portugalska Wikipedija navaja približno 3000 ton ulova, ki ga je zabeležila FAO.

Šest imen, ki vodijo do napačne ribe

  • »Kingfish« in »kraljeva skuša«. Angleški seznam imen GBIF za wahooja navaja tudi »Kingfish« in »Pacific king-fish«, ruski »Korolevskaya makrel« (kraljeva skuša). King Mackerel iz Atlantika pa je druga riba; arabska Wikipedija kot razliko navaja kožno gubo nad spodnjo čeljustjo, ki jo ima le wahoo.
  • »Barracuda« in »Pike Mackerel«. Tudi ti imeni sta na seznamu GBIF. Barakuda (samostojna skupina v tej seriji) ima po norveški Wikipediji večje luske in zobe ter širšo repno plavut brez grebenov; arabska Wikipedija omenja njene zobe, podobne bodalom, in opazne luske.
  • カマスサワラ — ime z dvema ribama. Japonsko ime združuje kamasu (barakuda) in sawara (španska skuša). V Nagasakiju so mu po japonski Wikipediji rekli オオカマス (ookamasu, »velika barakuda«); ihtiolog Kamakichi Kishinoue je to imel za neprimerno in mu dal današnje ime. Od pravih sawar (rod *Scomberomorus*) se po japonski Wikipediji razlikuje po manjkajočih škržnih glavnikih, dolgi, koničasti glavi in skoraj pravokotni prvi hrbtni plavuti.
  • »Peto«, »sierra«, »serra«. Po špansko mu pravijo peto, sierra golfina ali guatapaná (španska Wikipedija), na Zelenortskih otokih serra, na Azorih serra-da-índia (portugalska Wikipedija). GBIF navaja tudi »Sierra« in »Carite tiburón«. Španska Wikipedija ga izrecno primerja s caballa real in caballa española — bližnjima sorodnikoma, s katerima ga je mogoče zamenjati. In »cavala« v portugalščini pomeni preprosto skuša.
  • »Kolyuchaya pelamida« in »thon banane«. Ruska Wikipedija ga imenuje tudi колючая пеламида — »bodičasta pelamida«, torej bodičasti bonito; francoska pozna »thon banane«, bananin tun. Ne bonito ne tun: wahoo je edini predstavnik svojega rodu. Pravemu bonitu je namenjena samostojna skupina te serije.
  • Ono, hoo, oahu. Na Havajih mu pravijo ono (angleška Wikipedija), v ZDA včasih na kratko hoo; ruska Wikipedija navaja tudi »оаху«. Na seznamu GBIF pa so tudi vnosi, kot sta dansko »Vurracina« ali grško »Ακανθορίκι«, ki jih ne najdemo v nobenem drugem viru — takšna imena je treba jemati s previdnostjo.

Ostaja vprašanje, s katerim se začne vsak članek te serije: kdaj. Globina, hrana in način lova so zapisani zgoraj in so stalni. Vsak dan pa se spreminja vse drugo — in prav tam se odloči, ali se dan na vodi splača. Prav to izračuna StrikeAhead — vzame razmere na tvoji vodi in ti pove, kdaj se pot splača. In ker ribe odprtega morja ne iščeš z obale, ti StrikeAhead Pathfinder pove, s kom greš ven: skrbno izbrani vodniki in skiperji, pred uvrstitvijo osebno preverjeni — licenca in zavarovanje —, s preverjenimi ulovi namesto oglasnih fotografij, brez plačanega razvrščanja in zate kot ribiča brez provizije za posredovanje.

Lovi pravi trenutak →