Ribolov Istiophorus platypterus: najhitrejša riba na svetu — merjeno z ribiško vrvico

8. oktober 2026

Skoraj na vsakem seznamu najhitrejših morskih živali stoji čisto na vrhu: *Istiophorus* — angleško sailfish, nemško večinoma Fächerfisch. 109 km/h navajajo švedska, nizozemska in hebrejska Wikipedija, 110 km/h portugalska — s sklicevanjem na Guinnessovo knjigo rekordov —, 119 km/h španska. Od kod ta številka, pripoveduje ruska Wikipedija: iz niza poskusov v ribiškem kampu na Long Keyju na Floridi, kjer je ena od rib v 3 sekundah preplavala 91 metrov. Francoska Wikipedija natančneje pove, kaj se je tam odvilo: 91,4 metra ribiške vrvice v treh sekundah — in pripominja, da za to ni vira. Angleška govori o poskusih iz dvajsetih let 20. stoletja. Najslavnejši hitrostni rekord ribjega sveta je torej postavil ribiški mlinček. Novejše študije po ruski Wikipediji pridejo do tretjine tega. Za Sredozemlje pa ima ta riba še drugo zgodbo: po FishBase vanj pride skozi dvoje vrat. Ta članek govori o rodu *Istiophorus* — nemško Fächerfisch (ali Segelfisch), angleško sailfish, francosko voilier, špansko pez vela, italijansko pesce vela, portugalsko peixe-vela, japonsko バショウカジキ (bashōkajiki).

Rekord, ki ga je postavil ribiški mlinček

Nemška Wikipedija stare vrednosti previdno imenuje „domnevne“: 40 do 59 vozlov, približno 75 do 110 km/h. Novejše študije, piše, vzbujajo o tem močan dvom; po njih ta riba ne preseže 36 km/h, nova študija pa teoretično dosegljivo največjo hitrost ocenjuje na 36 do 45 km/h. Angleška Wikipedija kot nekdanjo oceno navaja celo 35 metrov na sekundo, približno 125 km/h; deli iz let 2015 in 2016 pa pridejo do največ 10 do 15 metrov na sekundo (35 do 55 km/h). Pri lovu na plen so izmerili šprinte s 7 metri na sekundo — približno 25 km/h —, in noben ni presegel 10 metrov na sekundo. Najdlje gre japonska Wikipedija: pri meritvah v morju je riba plavala povprečno s približno 2 km/h, ribe z oddajnikom so dosegle največ okoli 8 km/h — s pošteno pripombo, da nihče ne more reči, ali je riba pri tem res plavala s polno močjo. Za hitrost je vseeno zgrajena: pri veliki hitrosti jadro položi v žleb na hrbtu, prav tako podrepno plavut in dolge trebušne plavuti (ruska, nemška Wikipedija). Plavalnega mehurja po ruski Wikipediji nima.

Po čem jo prepoznaš

Razpoznavni znak se po nemški Wikipediji vidi že s čolna, ko plava tik pod gladino: ogromna, jadru podobna prva hrbtna plavut, višja od telesa na njegovem najvišjem mestu. Začne se na zatilju in sega skoraj do male druge hrbtne plavuti; spredaj je po angleški Wikipediji ravno odrezana, najvišja pa na sredini. Telo je podolgovato in s strani močno sploščeno (nemška Wikipedija). Zgornja čeljust se podaljša v dolg, vitek kljun, ki je v prerezu okrogel — kot pri vseh marlinih in drugače kot pri mečarici (nemška Wikipedija, FishBase). Čeljusti in nebo nosijo drobne, ščetkaste zobce, škržnih trnov ni (FishBase). Trebušne plavuti so zelo dolge in ozke, segajo skoraj do zadnjične odprtine in jih lahko položi v jamico. Repni pecelj ima na vsaki strani dve kobilici, koža pa drobne, vgrajene luske z eno ali dvema topima konicama (FishBase).

Barva: zgoraj temna, pod tem okoli 20 modrikastih prog, trebuh bledo srebrn (FishBase). Opna jadra je modročrna in posuta s številnimi temnimi pikami; osnova podrepnih plavuti se pogosto lesketa srebrnobelo, druge plavuti so črnorjave ali temnomodre (FishBase). V katero smer potekajo proge, ni tako jasno, kot se sliši — glej spodaj. Poleg tega jih lahko spreminja: po angleški Wikipediji nekateri viri poročajo, da te ribe spreminjajo barvo, da bi zmedle plen, pokazale razpoloženje ali se sporazumevale med seboj; po italijanski Wikipediji koža glede na razpoloženje postane svetlejša ali temnejša, včasih se pojavijo proge na hrbtu.

Velikost: FishBase za indopacifiško vrsto, *Istiophorus platypterus*, navaja 348 cm (dolžina do razcepa repa) kot največjo dolžino, 270 cm kot običajno in 100,2 kg kot največjo objavljeno težo — kar se ujema s športnoribiškim rekordom, ki ga navaja francoska Wikipedija: 100,24 kg, ujet leta 1947 pri otoku Santa Cruz v Ekvadorju. Za atlantsko, *Istiophorus albicans*, FishBase navaja 315 cm, običajno 240 cm, in največ 58,1 kg. Samice zrastejo večje; po francoski Wikipediji je to edina vidna razlika med spoloma, po nemški so zelo veliki primerki vedno samice.

Skozi dvoje vrat v Sredozemlje

Ali gre za eno vrsto ali dve, je sporno (glej spodaj) — FishBase vodi dve, in za Sredozemlje je to poučno. O indopacifiški FishBase piše, da se je v Sredozemlje priselila iz Rdečega morja skozi Sueški prekop; angleška Wikipedija jo imenuje lesepsijska priseljenka, nemška in ruska pravita isto. O atlantski FishBase piše: zahaja v Sredozemlje — dokumentirano večinoma z mladicami. Tudi italijanska Wikipedija poroča o predvsem mladih primerkih, ujetih v Sredozemlju. Prva vrata so torej Sueški prekop na vzhodu, druga Gibraltarska vrata na zahodu. In v nemški Wikipediji piše še nekaj: razen v Sredozemlju se populaciji dotikata samo ob obali Južne Afrike in se tam lahko mešata. Sredozemlje je tako eden od samo dveh krajev, kjer se ti dve ribi srečata — če sta sploh dve.

Česar ne pove noben vir: kako pogosta je v Sredozemlju. Noben ne navaja sredozemskega ribolova nanjo, noben sezone, nobenega lovišča. Velika lovišča, ki jih viri imenujejo, so drugje: po ruski Wikipediji ob Floridi, Kubi, Kaliforniji, Havajih, Tahitiju, Peruju, Novi Zelandiji in Avstraliji ter na Sejšelih, po japonski v Južnokitajskem morju okoli Tajvana, Filipinov in Malezije, po španski pri Manzanillu v Mehiki. Za Atlantik ob Afriki francoska Wikipedija navaja največjo tam ujeto ribo, 64,6 kg pri Lobitu v Angoli (2014), in drst vse leto nad zahodnoafriškim šelfom.

Kje se zadržuje in s čim se hrani

Razširjenost: FishBase za indopacifiško navaja od 50° severno do 43° južno; za atlantsko približno 40° severno na severozahodu, 50° severno na severovzhodu, 40° južno na jugozahodu in 32° južno na jugovzhodu Atlantika. V Rusiji je po ruski Wikipediji redka in se pojavlja ob južnih Kurilih in v zalivu Petra Velikega, na Japonskem po japonski Wikipediji južno od Tōhokuja, redko do južnega Hokaida.
Voda: Najraje ima 21 do 28 °C in se zadržuje predvsem nad termoklino, lahko pa se potopi tudi globlje (FishBase, nemška Wikipedija). FishBase navaja 0 do 200 metrov, večinoma od 30 metrov.
Bližina kopnega: Od vseh marlinov se po japonski Wikipediji najbolj približa obali. Najgosteje se po FishBase zadržuje ob obalah in otokih; atlantska pogosto zaide v obalne vode. Angleška Wikipedija omenja močno nagnjenost k obalam, otokom in grebenom — in kot so opazili v Perzijskem zalivu, lahko izgine, ko izginejo koralni grebeni.
Hrana: predvsem ribe, poleg tega raki in glavonožci (FishBase). Nemška Wikipedija našteva sardele, polkljunke (Hemiramphidae), skuše, ribe iz družine Trichiuridae, šnjurje, šparje in krulce, poleg tega še argonavte. Po francoski Wikipediji ob Floridi med drugim je pegastega tuna, ob Tajvanu predvsem trupca (*Auxis rochei*) — dva majhna tuna, ki jima ta serija posveča lastna članka. Pri Mazatlánu v Mehiki so v 67 % pregledanih želodcev našli ostanke velikih lignjev, v Indijskem oceanu v 81 % ribe, v 31 % rakovice in v 25 % lignje (francoska Wikipedija). Jemlje tudi živali z dna (FishBase), po francoski Wikipediji na primer krulce, glavonožce in polže.
Skupni lov: Po nemški Wikipediji pogosto lovi skupaj z delfini, morskimi psi, marlini, tuni in lampugami.
Sovražniki: Komaj izvaljeno jo lovijo planktonojedi; odrasle ribe pa po angleški Wikipediji jedo le še veliki oceanski morski psi in orke.
Podnajemnik: V akvariju Aquamarine Fukushima so po japonski Wikipediji opazili, kako je remora ribo čistila zajedavcev in je v zameno smela živeti pod njenim škržnim poklopcem.

Lov: jadro gor, kljun počez

Jadro med plavanjem po angleški Wikipediji ostane zloženo in se dvigne šele ob napadu. Takrat zavira bočna nihanja glave — kljun plen težje opazi, in riba z njim pride čisto blizu jate ali celo vanjo, preden udari. Nemška Wikipedija jadro primerja s kobilico čolna. Udari na dva načina: s kratkim dotikom ali s širokim, vodoravnim zamahom (angleška Wikipedija). V jato plane s prileglimi trebušnimi plavutmi, z razprtimi plavutmi zavre v ostrem zavoju in zadete ribe požre z glavo naprej (nemška Wikipedija). Na napad sta v povprečju ranjeni dve ribi plena, a le 24 % napadov se konča z ulovom (angleška Wikipedija). Ker ranjene ribe upočasnijo, ima vsak lovec korist od udarcev drugih — raziskovalci temu pravijo protokooperacija. Ribe večinoma napadajo posamič, druga za drugo, in vsaka ima najljubšo stran: nekatere udarjajo v levo, druge v desno, in katera ima močnejšo naklonjenost, ulovi več. Ker sta v skupini oba tipa približno enako pogosta, jata ne more predvideti, od kod bo prišel naslednji udarec (angleška Wikipedija). Sardele na begu zavijejo, zato jih riba večinoma napade od zadaj — tam, kjer se zbirajo ranjene, počasnejše ribe.

Jadro ima morda še drugo nalogo: morski biologi po angleški in hebrejski Wikipediji domnevajo, da služi kot ogrevanje in hlajenje — prepredeno je s številnimi krvnimi žilami, te ribe pa ga pogosto dvignejo pred hitrimi šprinti ali po njih na površju. Ruska Wikipedija opisuje, kako počasi lebdijo na površju z jadrom povsem dvignjenim nad vodo. Od tod tudi imena: *Istiophorus* po FishBase pomeni „nosilec jadra“, iz grškega istios (jadro) in pherein (nositi). Japonsko ime バショウ (bashō) po japonski Wikipediji primerja jadro z listom bananovca z njegovimi ravnimi žilami.

Meter v prvem letu — in milijoni iker

Te ribe rastejo hitro: po angleški Wikipediji 1,2 do 1,5 metra v enem samem letu, po ruski celo 1,5 do 2 metra. Francoska Wikipedija navaja 100 cm pri dveh letih in spolno zrelost pri dveh letih in pol; FishBase za atlantsko vrsto navaja dolžino ob prvi zrelosti 133,5 cm. Drst je po FishBase v tropih in subtropih Pacifika vse leto, najmočnejša v krajevnem poletju — v parih ali z dvema, tremi samci, ki sledijo eni samici. Ob Floridi se ribe za drst preselijo v plitvo, obalno vodo: samice plavajo leno z dvignjenim jadrom, v spremstvu enega ali več samcev (FishBase). Samica s 33,4 kg je tam v eni sezoni odložila do 4,8 milijona iker v treh obrokih (FishBase, nemška Wikipedija). Ikre merijo 0,85 do 1,3 mm in nosijo oljno kapljico, ki jih drži v lebdenju (FishBase, nemška Wikipedija). Japonska Wikipedija za ribe ob Japonski navaja april do avgust vzhodno od Filipinov; pri mladicah sta prva in druga hrbtna plavut še zraščeni in se ločita šele z rastjo. Ruska Wikipedija na splošno navaja avgust do september.

Kako jo ujameš — in kaj moraš vedeti

FishBase jo vodi kot športno ribo in kot gospodarsko izkoriščano; lovijo jo predvsem s parangali in stoječimi mrežami, včasih s šlepanjem (trolling) in harpuno. Po angleški Wikipediji najpogosteje konča kot prilov na parangalih lovcev na tune, velja za manj vredno od marlinov in jo praviloma izpustijo; športni ribiči jo cenijo kot borbeno ribo. Ker se od vseh marlinov najpogosteje pojavi blizu obale, je po japonski Wikipediji priljubljena pri šlepanju. Španska Wikipedija opisuje boj: močni pobegi pod vodo in spektakularni skoki; lovi se z živo in mrtvo vabo, z vabami za šlepanje in umetnimi lignji. Ruska Wikipedija pripoveduje, da je bil med njenimi lovci tudi Ernest Hemingway in da v Havani v njegov spomin vsako leto poteka ribiško tekmovanje. Metodo čisto brez trnka opisuje finska Wikipedija iz Mehike: za čolnom vlečejo približno 30 cm dolg, razcefran kos vrvi, in riba se s kljunom zaplete v vlakna. Finski vir to razlaga s „priseski“ na kljunu — FishBase in nemška Wikipedija tam poznata le drobne zobce. In opozorilo iz angleške Wikipedije: riba s 45 kg je zabodla žensko v dimlje, ko jo je njena skupina skušala ujeti.

⚠️ Kar sledi, je sklep iz njene biologije, ne navedba vira: ribo, ki lovi nad termoklino v 21 do 28 °C topli vodi, se od vseh marlinov najbolj približa obalam in otokom in sledi jatam drobnih rib, iščeš tam, kjer se krmne ribe zadržujejo v topli površinski vodi. Riba, ki v Atlantiku po FishBase doseže skoraj 60 kg, je lažja od marlina, a zahteva hiter boj, poln skokov. V Sredozemlju je po vsem, kar pravijo viri, redka gostja — kdor jo tam ujame, ima na trnku redkost: fotografiraj, kratko utrudi, sprosti v vodi. In ker je ranljiva in lahko kljun poškoduje: roke stran od konice kljuna, ribe ne dvigni v čoln, če jo boš izpustil.

Za kuhinjo: FishBase jo uvršča med neškodljive; uporabljajo jo svežo, dimljeno in zamrznjeno, tudi za sašimi in suši, na žaru ali pečeno. Japonska Wikipedija opisuje meso kot vlaknato, pusto in rdeče, okusno predvsem poleti in jeseni, a manj fino od mesa drugih marlinov; kako dolgo ostane sveže, je močno odvisno od tega, kako hitro ribo po ulovu usmrtijo — ribiči jo zato zgrabijo za kljun in omamijo z enim udarcem po glavi. Italijanska Wikipedija meso imenuje okusno, jetra pa bogata z vitaminom A.

Kaj pa stalež? IUCN jo vodi kot „Vulnerable“ — ranljivo (FishBase: ocenjeno 1. maja 2021) — in jo po angleški Wikipediji obravnava kot eno svetovno vrsto. Atlantsko FishBase vodi kot „neocenjeno“; španska Wikipedija obe celo imenuje ogroženi z izumrtjem. Po nemški Wikipediji stalež v Indijskem oceanu predstavlja okoli 87 % svetovnega in je prekomerno izlovljen, z upadom za 27 do 33 % v 12 letih; leta 2017 je bil ulov s 34.891 tonami daleč nad največjo dovoljeno količino 25.000 ton. Stalež vzhodnega Atlantika se je v 12 letih zrušil za okoli 60 %; le v zahodnem Atlantiku gre trend navzgor. Najmanjše dovoljene velikosti, količine ulova in pravila o vračanju določa vsaka država sama — preveri jih na kraju samem.

Sedem protislovij, ki ostajajo odprta

Ena vrsta ali dve? FishBase si nasprotuje sam: na strani indopacifiške sledi Nakamuri (1990) in vodi dve vrsti, na strani atlantske pa piše, da je ta po Eschmeyerjevem katalogu rib (po Collettu 2006) sinonim — „več avtorjev“ pa jo ima za samostojno. GBIF vodi obe kot priznani vrsti, IUCN le eno. Angleška Wikipedija: v dednini (mtDNA), telesnih merah in štetih znakih razlik niso našli, večina strokovnjakov vidi eno vrsto. Ruska: obe so združili. Nemška: vse pogosteje ena.
Kako hitra? Glej zgoraj: 109, 110, 111, 119 in 125 km/h v starejših podatkih, 90 km/h v italijanski Wikipediji, 100 km/h v ruski in japonski — nasproti 36, 35 do 55 in 25 km/h v novejših meritvah in okoli 2 km/h v povprečju po japonski Wikipediji. Španska jo imenuje drugo najhitrejšo prebivalko oceanov, za črnim marlinom.
Topla ali hladna voda? Angleška Wikipedija piše, da te ribe živijo v hladnejših odprtih vodah vseh oceanov. FishBase jo imenuje subtropsko in atlantsko postavlja na 21 do 28 °C, prav tako nemška Wikipedija; ruska navaja tropske, subtropske in zmerne vode.
Prečne ali vzdolžne proge? FishBase: okoli 20 modrikastih navpičnih prog, francoska Wikipedija prav tako navpične. Nemška: okoli 20 vzdolžnih prog iz svetlomodrih pik. Angleška stran o atlantski vrsti: okoli dvajset vodoravnih prog.
Kako velika, kako težka? FishBase: 348 cm in 100,2 kg (Indopacifik), 315 cm in 58,1 kg (Atlantik) — atlantski rekord iz Angole je po francoski Wikipediji s 64,6 kg nad tem. Nemška Wikipedija navaja 3,80 m kot največjo dolžino, japonska 3,3 m in 20 do 100 kg, ruska 3,5 m in okoli 100 kg, angleška redko nad 90 kg in večinoma ne nad 3 m, finska 45 do 55 kg za odrasle ribe. Španska pa piše, da so leta 1963 ujete ribe tehtale povprečno 120 kg — več od vsake največje teže pri FishBase.
Kako hitro raste, koliko časa živi? V prvem letu 1,2 do 1,5 m (angleška Wikipedija) ali 1,5 do 2 m (ruska) — ali 1 m pri dveh letih (francoska). Pri starosti: FishBase 13 let za indopacifiško, a le 4 leta za atlantsko, enako italijanska Wikipedija. Francoska navaja 7 let ob Floridi, 11 (samci) in 12 (samice) ob Tajvanu in 13 kot pričakovano življenjsko dobo, japonska 4 do 10, ruska 13 do 15 let.
Samotarka ali lovka v tropu? Japonska Wikipedija: sama ali v majhnih skupinah po nekaj rib. FishBase: jate od 3 do 30 živali ali ohlapne skupine na velikih površinah. Nemška: lovske skupine do 70 živali — po angleški Wikipediji pa je 70 rezultat matematičnega modela o tem, do katere velikosti skupine se skupni lov splača, ne štetja. In uspešnost lova: po angleški Wikipediji 24 % napadov, po nemški vsak peti.

Pet imen, ki vodijo k napačni ribi

„Espadon voilier“. V francoščini jo po francoski Wikipediji in GBIF imenujejo tudi espadon-voilier, „jadrna mečarica“. A espadon je mečarica, *Xiphias gladius* — druga družina, s ploščatim, ostrorobim mečem in povsem brez trebušnih plavuti (nemška Wikipedija). Njej ta serija posveča posebno skupino.
„Marlin“. Arabska Wikipedija jo imenuje مرلين شراعي, „jadrni marlin“, španska stran o atlantski vrsti piše, da je znana kot marlin, italijanska jo imenuje „marlin“. V družino marlinov (Istiophoridae) res spada; po nemški Wikipediji je celo sestrska skupina modrega marlina. Rod pa ima lasten, *Istiophorus* — in španska Wikipedija sama opozarja, naj se rodovi *Istiophorus*, *Makaira* in *Tetrapturus* ne zamenjujejo.
„Pacifiška“ v Sredozemlju. Španska, italijanska in nizozemska Wikipedija imenujejo *I. platypterus* po Pacifiku (pez vela del Pacífico, pesce vela del Pacifico, Pacifische zeilvis), za danščino GBIF navaja le „Pacifisk sejlfisk“. A prav ta „pacifiška“ po FishBase prihaja skozi Sueški prekop v Sredozemlje. In italijanska Wikipedija jo v prvem stavku imenuje še „pesce vela atlantico“ — z imenom druge vrste.
„Agulhão“, „Парусник“, „purjemarliini“. V portugalščini jo GBIF vodi kot Agulhão in Agulhão-bandeira, portugalska Wikipedija kot agulhão-vela — a agulhão se imenuje tudi modri marlin (GBIF: agulhão-negro); nedvoumno je le peixe-vela. Rusko Парусник pomeni tudi jadrnica, zato ruska Wikipedija članek imenuje „Парусник (рыба)“. Finsko purjemarliini, „jadrni marlin“, pa GBIF ne pripisuje njej, temveč modremu marlinu; po finsko se ta riba imenuje purjekala.
Veliko imen na Japonskem — v slovenščini nobeno izpričano. Japonska Wikipedija našteva veliko krajevnih imen, med njimi ビョウブサシ (Tojama, Išikava), ミノカジキ (Kanagava) in アキタロウ, „jesenski Tarō“, v Kagošimi — ker jo tam lovijo predvsem jeseni. Kaj pa v slovenščini? Niti GBIF niti slovenska Wikipedija ne navajata lastnega slovenskega imena, zato ta članek uporablja znanstveno ime. V nemščini GBIF navaja le Fächerfisch in Indopazifischer Fächerfisch; nemška Wikipedija jo imenuje Fächerfisch, „pogosto tudi Segelfisch“, drugo vrsto pa Atlantischer Fächerfisch. Sredozemskemu iglanu, edinemu marlinu, ki vse življenje preživi v Sredozemlju, in marlinu *Makaira nigricans* so namenjene posebne skupine te serije.

Ostaja vprašanje, s katerim se začne vsak članek te serije: kdaj. Globina, hrana in način lova so zapisani zgoraj in so stalni. Vsak dan pa se spreminja vse drugo — in prav tam se odloči, ali se dan na vodi splača. To izračuna StrikeAhead: vzame razmere na tvoji vodi in ti pove, kdaj se pot splača. In ker tople obalne vode in jat v njej ne znaš brati od prvega dne, ti StrikeAhead Pathfinder pove, s kom greš ven: skrbno izbrani vodniki in skiperji, pred uvrstitvijo osebno preverjeni — licenca in zavarovanje —, s preverjenimi ulovi namesto oglasnih fotografij, brez plačanega razvrščanja in zate kot ribiča brez provizije za posredovanje.

Lovi pravi trenutek →