StrikeAhead

Ribolov kostanjevke: riba, ki jo zima naplavi na obalo

Decembra 2008 je morje po navedbah nizozemske Wikipedije ves mesec vzdolž celotne nizozemske obale — ob Vatskem morju in ob holandski obali — naplavljalo vedno nove mrtve ribe. Decembra 2009 se je zgodilo isto. Bile so kostanjevke, *Brama brama*: riba odprtega morja, ki poleti zaplava daleč na sever, kjer jo preseneti zima. Ta članek govori o kostanjevki — angleško Atlantic pomfret ali Ray's bream, špansko palometa negra, italijansko pesce castagna, norveško havbrasme.

Zakaj leži na obali

FishBase jo označuje kot subtropsko in navaja temperaturni razpon 12 do 24 °C; živi v majhnih jatah, katerih premiki so očitno odvisni od temperature. Norveška Wikipedija je jasnejša: kostanjevka ne prenese vode pod 10 °C, ribe, ki so se preselile na sever, pa poginejo, ko pride zima. Ob Norveški se pojavijo jeseni, najpogosteje ob Vestlandetu in Trøndelagu. Nizozemska Wikipedija opisuje pot: poleti se populacija vzhodnega Atlantika seli približno od Portugalske do Škotske; na poti nazaj proti jugu lahko ribe zaidejo v Severno morje. Če se voda hitro ohladi in jih nevihta odnese v plitvino, nasedejo. Veliki galebi in vrane sveže ribe hitro pospravijo — zato po navedbah vira mnogo nasedanj verjetno ostane neopaženih.

Povsem nov gost na severu ni, a tudi star ne. Po angleški Wikipediji je bila vrsta v irskih vodah prvič zabeležena leta 1843 in je tam do konca 50. let 20. stoletja veljala za redko; v 60. in 70. letih pa so zabeležili velike količine. Njene selitve so po istem viru močno odvisne od temperature vmesne vodne plasti.

Ni ne ploščič ne skuša

Nemško ime Brachsenmakrele (dobesedno „ploščič-skuša“) v sebi nosi dve napačni ribi. Kostanjevka ni skuša in ni ploščič, temveč spada v lastno družino Bramidae — nemška Wikipedija to družino imenuje Seebrassen. Opisal jo je Bonnaterre leta 1788, takrat kot *Sparus brama*; rod *Brama* sta po angleški Wikipediji postavila Bloch in Schneider leta 1801. Kako dolgo so jo uvrščali, kaže seznam sinonimov nemške Wikipedije: 18 imen, med njimi *Lepidotus catalonicus*, *Brama chilensis*, *Toxotes squamosus* in celo *Chaetodon umbratus* — ime iz rodu metuljastih rib. Angleško ime „Ray's bream“ se ujema s starim sinonimom *Brama raii*. ⚠️ Koga pomeni „Ray“, ne pove noben od prebranih virov.

Po čem jo prepoznaš

FishBase opisuje visoko, bočno sploščeno telo s strmo ukrivljenim profilom glave. Nima trdih plavutnih žarkov: 35 do 38 mehkih žarkov v hrbtni plavuti, 29 do 32 v predrepni (FishBase). Po italijanski Wikipediji sta obe plavuti zrcalno zgrajeni, z višjim režnjem spredaj; prsne plavuti so dolge in srpaste (nemška in portugalska Wikipedija), repna plavut je globoko razcepljena. Usta so zelo velika in poševna ter segajo daleč za oko, zobje so koničasti in obrnjeni nazaj, notranjost ust je črna, pred očmi pa je majhna zlata pega (italijanska Wikipedija). Luske so močne, 70 do 90 vzdolž pobočnice (nemška Wikipedija); norveška Wikipedija dodaja, da sta hrbtna in predrepna plavut skoraj povsem pokriti z luskami. Po nemški Wikipediji lahko z razprtimi prsnimi plavutmi navidez negibno stoji v vodi.

  • Velikost: FishBase navaja 100 cm celotne dolžine kot največjo mero, običajno je 40 cm standardne dolžine; največja objavljena teža je 6 kg, največja starost 9 let.
  • Temperatura in zemljepisna širina: 12 do 24 °C, od 65° severno do 70° južno (FishBase).

Kje se zadržuje in s čim se hrani

  • Razširjenost: po FishBase Atlantik, Indijski ocean in južni Pacifik; v zahodnem Atlantiku od Nove Škotske do Argentine, v vzhodnem Atlantiku od srednje Norveške do Južne Afrike. V Sredozemlju je po italijanski Wikipediji prisotna povsod — redka je le v severnem Jadranu.
  • Globina: FishBase navaja 0 do 1000 metrov, večinoma 0 do 200 metrov — riba odprte vode, ne dna.
  • Dan in noč: Po italijanski Wikipediji se seli v dnevnem ritmu in se ponoči dvigne v vodo blizu površine.
  • Hrana: FishBase jo označuje kot priložnostno plenilko: majhne ribe, glavonožci, postranice in kril. Italijanska Wikipedija piše „vorace predatore“ — požrešna plenilka — in navaja predvsem ribe svetilke (Myctophidae).
  • Plenilci: mečarica, modroplavuti tun, modri in beli marlin, jadrovnica, lampuga in trnež (italijanska in nemška Wikipedija). Nemška Wikipedija dodaja: pri lovu na mečarico kostanjevko občasno uporabljajo kot vabo.

Drst v topli vodi

Po italijanski Wikipediji se drsti v vodi nad 20 °C, v Sredozemlju poleti. Jajca merijo 1,5 do 1,6 mm in nosijo veliko oljno kapljico, zaradi katere lebdijo; ličinka ob izvalitvi meri 4,8 mm. Ličinke velikosti 1 do 4 cm odraslim skoraj niso podobne — višji hrbtna in predrepna plavut brez sprednjega režnja, dolge trebušne plavuti — in živijo na površini. Tudi švedska Wikipedija piše: drsti se poleti v topli vodi.

Kako jo ujamejo — in kaj se lahko skriva v fileju

Sveža kostanjevka ima po nemški Wikipediji pomen predvsem v Španiji; ob zahodni obali jo lovijo z vrvicami s trnki, katerih trnki so na globini 90 do 110 metrov. Italijanska Wikipedija navaja zaporne plavarice in predvsem parangale ter piše, da jo ujamejo bolj priložnostno; njeno meso ima močan, a ne neprijeten vonj in je v kuhinji cenjeno. Po španski Wikipediji je bila do 70. let ena najpogostejših in najbolj priljubljenih vrst — zaradi mesa in predvsem zaradi ugodne cene. V Južni Afriki je po angleški Wikipediji pogost prilov pri lovu na osliče.

⚠️ Kar sledi, je sklep iz njene biologije, ne navedba vira: plenilec odprte vode, ki se ponoči dvigne k površini in jé predvsem majhne ribe in lignje, je riba za noč in za naravne vabe — globina, na kateri se zadržuje, pa se spreminja z uro. Navodil za športne ribiče ne prinaša noben od prebranih virov.

Opozorilo je v španski Wikipediji: meso je lahko okuženo z ličinko trakulje *Gymnorhynchus gigas*. Leži kot dolg bel črv med mišičnimi vlakni; njeni končni gostitelji so veliki morski psi. Za človeka ni škodljiva, a je videti zelo neprivlačno, pri množični okužbi pa lahko ribe zasežejo.

Pa populacija? IUCN vodi kostanjevko kot „Least Concern“ — ni ogrožena. FishBase postavlja protiutež: ranljivost zaradi ribolova je „High“ (60 od 100), odpornost nizka, populacija pa potrebuje 4,5 do 14 let, da se podvoji. Italijanska Wikipedija na španski atlantski obali vidi znake zmernega prelova in piše, da je znanje o staležih zelo pičlo. Najmanjše mere, količine ulova in varstvene dobe ureja vsaka država sama — preveri jih na kraju samem.

Pet protislovij, puščenih odprtih

  • Kako težka? FishBase ter nemška, italijanska, norveška, nizozemska in portugalska Wikipedija: 6 kg. Švedska: 9 kg. Nemška dodaja, da odrasle ribe v povprečju tehtajo prej okoli 2 kg.
  • Kako velika? Skoraj vsi viri navajajo 100 cm kot največjo mero — španska Wikipedija piše največ 60 cm. Običajno je po FishBase 40 cm, po španski in norveški Wikipediji 40 do 55 cm, po portugalski 40 do 70 cm.
  • Kako globoko? FishBase: 0 do 1000 metrov, večinoma do 200. Norveška Wikipedija: do 400 metrov. Nemška: mladice tudi pod 2700 metri — globlje od katerega koli podatka za odrasle.
  • Kakšne barve? Italijanska, norveška in švedska Wikipedija: srebrna. Španska: sveže iz vode bleščeče črna, kmalu zatem kovinsko siva. Portugalska v prvem stavku piše „črna ali temno siva“ in nekaj odstavkov pozneje „srebrna“. Italijanska to napol razreši: živa srebrno siva, mrtva temno svinčeno siva.
  • Kje se drsti? Nemška Wikipedija: avgusta in septembra v globoki vodi. Italijanska: v vodi nad 20 °C, jajca in ličinke na površini. In mimogrede: nemška Wikipedija navaja množična nasedanja 1949 do 1955, 1974 do 1976, 2008 in 2009 — nizozemska 1976, 1979, 2008 in 2009.

Šest imen, ki vodijo k napačni ribi

  • „Brama“ in „Brachse“. Ploščič naših jezer, krapovec, se znanstveno imenuje *Abramis brama* — z enakim vrstnim imenom. Ruski seznam GBIF kostanjevko imenuje „atlantski morski ploščič“, nizozemski „braam“.
  • „Seebrasse“ in „Black Sea Bream“. V nemščini Seebrassen (Bramidae) niso Meerbrassen (Sparidae, špari), kamor spadata orada in zobatec. In „Black Sea Bream“ z angleškega seznama GBIF ni riba Črnega morja — pod tem imenom v angleščini največkrat nastopa kantar *Spondyliosoma cantharus*.
  • „Angelfish“. V Južni Afriki jo po angleški Wikipediji prodajajo kot „angelfish“ — prava angelska riba (Pomacanthidae) pa ni. Portugalska Wikipedija pozna tudi „angelina“ in „freira“, *nuna*.
  • „Palometa“. V Španiji ji pogosto rečejo kar „palometa“ — toda „palometa blanca“ je *Trachinotus ovatus*, povsem druga vrsta.
  • „Castagnola“. Italijansko „castagnola“ in francosko „castagnole“ sta na seznamu GBIF — v Sredozemlju pa s tem običajno mislijo na majhnega črnika *Chromis chromis*. Zato se natančneje imenuje „pesce castagna“ in „grande castagnole“.
  • „Pomfret“. Na azijskih tržnicah „pomfret“ običajno pomeni vrste rodu Pampus — povsem drugo družino. Seznam GBIF navaja „pomfret“ tudi v nizozemščini in „pomfretti“ v finščini.

Ostaja vprašanje, s katerim se začne vsak članek te serije: kdaj. Temperatura, globina in hrana so zapisani zgoraj in so stalni. Vsak dan pa se spreminja vse drugo — in prav tam se odloči, ali se večer na vodi splača. Prav to izračuna StrikeAhead — vzame razmere na tvoji vodi in ti pove, kdaj se pot splača. In ker ribe odprtega morja ne iščeš z obale, ti StrikeAhead Pathfinder pove, s kom greš ven: skrbno izbrani vodniki in skiperji, pred uvrstitvijo osebno preverjeni — licenca in zavarovanje —, s preverjenimi ulovi namesto oglasnih fotografij, brez plačanega razvrščanja in zate kot ribiča brez provizije za posredovanje.

Lovi pravi trenutek →